Bienale industrijskega oblikovanja (BIO) je nastal z razvojem industrijskega oblikovanja v Jugoslaviji. Pobudniki bienala so ustvarili prireditev, kjer bi lahko oblikovalci in gospodarstveniki spoznali pomen oblikovanja za industrijo in trgovino ter vzpostavili sodelovanje med njima. Namen razstave ni bila le predstavitev izdelkov, temveč promocija dobrega oblikovanja in povezovanje oblikovalcev s proizvajalci.

Prvi Bienale industrijskega oblikovanja (BIO 1) je bil leta 1964 v Ljubljani zasnovan kot jugoslovanska razstava z mednarodno udeležbo. Razstavljeni predmeti so bili razvrščeni po vsebinskih, funkcionalnih in tipoloških kategorijah, kot je bilo določeno v razpisu. Pri naslednjem bienalu (BIO 2) so uvedli nacionalne selekcije, kjer so izbor delala nacionalna oblikovalska združenja - praksa, ki je trajala vse do BIO 21. Kljub temu je bil BIO vedno zasnovan kot prostor primerjave in učenja, kjer so se oblikovalci soočali s praktičnimi in estetskimi izzivi industrije.

Povezava z industrijo je bila že od začetka ključna: BIO je želel delovati kot stičišče oblikovalcev, proizvajalcev in strokovne javnosti, prostor, kjer se je oblikovanje preverjalo v odnosu do proizvodnje, uporabe in vsakdanjega življenja. Po treh začetnih bienalih je zaradi finančnih težav grozil propad BIA. Znova sta ga obudila Stane Bernik in Matija Murko, pri čemer so se odločili, da bo BIO mednarodna prireditev le vsako četrto leto, kar je pomenilo izvedbo treh jugoslovanskih (BIO 4, 6, 8) in treh mednarodnih bienalov (BIO 5, 7, 9). Z BIO 10 so to prakso opustili, saj se je pokazala neizbežna potreba po stalni prisotnosti oblikovalskega bienala na mednarodnem prizorišču.

V tem obdobju je BIO še ohranjal način zbiranja razstavnih eksponatov s pomočjo nacionalnih selekcij, kar je pomenilo, da bienale ni vedno odražal dejanskega stanja oblikovanja, temveč izbor, ki je bil odvisen od nacionalnih združenj.

Bienale je vseskozi ohranjal mednarodni karakter in služil kot referenčna točka za spremljanje razvoja industrijskega oblikovanja.

BIO je imel pomembno izobraževalno vlogo, razstave so predstavljale industrijsko oblikovane izdelke, tako iz vsakdanjega, kot tudi iz delovnega in javnega okolja, ter s tem  prispevale k dvigu zavesti o pomenu oblikovanja kot kulturne, ekonomske in družbene prakse. S pomočjo prirejanja bienalnih razstav se je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ustvaril bogat arhiv, danes pomemben za razumevanje zgodovine oblikovanja.

Ob koncu prvega desetletja 21. stoletja je BIO začel preoblikovanje formata. BIO 21 (2008) je opustil izbor s pomočjo nacionalnih selekcij in uvedel odprt poziv, s čimer je omogočil širši dostop do sodelovanja. BIO se je počasi odklonil od ozke usmerjenosti prikazovanja aktualnega industrijskega oblikovanja k vsebinsko in problemsko usmerjeni praksi.

Leta 2011 se je Bienale industrijskega oblikovanja preimenoval v Bienale oblikovanja, kar je jasno artikuliralo širitev discipline: oblikovanje je postalo orodje za razmislek o sistemih, storitvah, procesih, raziskavah in družbenih odnosih.

BIO 23 (2012) je bil prvi v celoti kurirani bienale, ki je sprejel vsebinski, problemsko usmerjen format. Razstava se je od predstavitve posameznih oblikovalskih izdelkov, prestavila k raziskovanju oblikovalskih procesov, ki vključujejo sodelovanje, eksperiment in željo po dolgoročnih učinkih. Bienale oblikovanja je odprl prostor za prevpraševanja vsakdanjih, spregledanih in tudi sistemskih izzive trenutnega časa in se s tem utemeljil kot oblikovalska praksa, ki odpira družbena vprašanja in z oblikovalskim raziskovanjem vzpostavlja pogoje za možne spremembe prihodnosti.

BIO 24(2014) je preoblikoval svojo strukturo in vzpostavil delovanje v okvirih produkcijske platforme, utemeljeno na sodelovanju, raziskovanju in dolgoročnejših strategijah. Težišče se je skoraj povsem premaknilo iz bienala kot statične razstave v bienale kot platformo za širitev znanja, oblikovanje procesov, skupinsko delo in raziskavo razvoja alternativ obstoječim sistemom.

Danes BIO deluje kot:

• laboratorij za eksperimentalne in raziskovalne prakse,

• prostor kritičnega mišljenja in javne razprave,

• platforma za sodelovanje med disciplinami,

• mednarodno vozlišče za razmislek o sodobnih družbenih, okoljskih in političnih vprašanjih.

Sodobni BIO presega razstavo in oblikovanje kot samostojno disciplino. Deluje kot odprt, dolgoročen proces, ki se razvija skupaj s časom, ter oblikovanje razume kot aktivno orodje za soustvarjanje prihodnosti.