-(1).png&w=3840&q=80)
Avtorji:
Dorijan Šiško & Jaka Juhant
Sodelavci:
Collaborators:
Tadej Bevk, raziskovalec, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Maj Smerkol, raziskovalec na Institutu Jožef Stefan.
Zasluge:
Avtorica pripovednega besedila: Lea Sande
Glasba in oblikovanje zvoka: Peter Ferlan
Oblikovanje tekstila:: Amelija Kracina
Still Water je spekulativna videoigra in instalacija, v kateri raziskujete tuje jezero ter njegovo okoliško podatkovno in energetsko infrastrukturo. Skozi pripovedno strukturo, ki temelji na dialogu, vas čuteče jezero vodi skozi spekulativni svet pospeševalistične distopije, zaznamovan z zapuščenimi podatkovnimi centri, relejnimi postajami in hidroelektrarnami.
Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani se interdisciplinarno posveča preučevanju, načrtovanju in oblikovanju krajine ter pri tem povezuje ekološka, družbena, kulturna in tehnična znanja z namenom usklajevanja varstva narave in prostorskega razvoja.
Institut Jožef Stefan je vodilna slovenska znanstvenoraziskovalna ustanova, ki pokriva širok spekter temeljnih in aplikativnih raziskav. Njegova raziskovalna področja vključujejo proizvodne in krmilne tehnologije, komunikacijske in računalniške tehnologije, tehnologije znanja, biotehnologijo, nove materiale, okoljske tehnologije, nanotehnologijo in jedrsko tehniko.
Foto: Dorijan Šiško & Jaka Juhant
Still Water je eksperimentalna videoigra in instalacija, v kateri občinstvo skozi metafizično prispodobo mirujoče vodne površine raziskuje učinke sodobnih tehnologij. Igralec se znajde v nedoločenem času in alternativni resničnosti, ob skrivnostnem tujem jezeru, ki ga obdaja distopična infrastruktura. Z raziskovanjem in opazovanjem postopoma rekonstruira kontekst tega sveta.
V središču izkušnje je čuteča vodna gmota, ki je vase vsrkala razdrobljene podatke, algoritme in sisteme umetne inteligence. Jezero postane sestavljena zavest in vmesnik, skozi katerega igralec odkriva prepletene zgodovine energije, računalništva in ekološke preobrazbe.
Virtualno okolje naseljuje zapuščena in propadajoča infrastruktura: podatkovni centri, hidroelektrarne, vetrne turbine, omrežne relejne postaje, hladilni stolpi in obrati za obdelavo podatkov z umetno inteligenco, ki orišejo tehnološko zgodovino propadle civilizacije. Skozi pripovedno strukturo, ki temelji na dialogu, igralec razgrajuje ideološke in materialne temelje tega spekulativnega sveta.
Lokacije na jezeru in v njegovi okolici dodatno širijo zasnovo sveta projekta ter se povezujejo s pripovedno temo »obljubljenih prihodnosti«. Neuresničena utopija obnovljivih virov energije je postala nezdružljiva z novimi tehnofevdalističnimi dosežki in njihovimi nepredvidenimi posledicami. Estetika sveta je zaznamovana z zapuščenostjo in nepričakovano umirjenostjo, ki stojita v nasprotju s prikrito nasilnostjo tehnološkega pospeševanja.
Z uporabo 3D-skenov, raziskovalnih gradiv, fotografij in idejnih načrtov energetske ter podatkovne infrastrukture igra združuje in rekonstruira resnične lokacije v virtualno okolje. Podobno kot je bila resnična pokrajina preoblikovana za potrebe energetske in podatkovne infrastrukture, igra to logiko odraža skozi eksperimentalne mehanike igranja in spekulativno estetiko.
Igra vključuje številne reference iz resničnega okolja, kot so SLAIF, Hidroelektrarna Fužine, Institut Jožef Stefan (IJS) in druge, ki predstavljajo izhodišče za raziskovalno razgradnjo njihove infrastrukturne vloge v resničnem svetu. Zasnova virtualnega sveta neposredno odseva te lokacije, med njimi tudi Družmirsko jezero. To antropogeno jezero, ki je nastalo zaradi izkopavanja premoga, zaradi katerega so se morali lokalni prebivalci izseliti, vas pa je bila potopljena, je danes predvideno tudi kot lokacija za postavitev plavajočih sončnih elektrarn. Predstavlja eno osrednjih krajinskih referenc projekta.
Videoigro spremlja postdigitalni totem, ki posreduje dialoge z jezerom znotraj igre. S tem opozarja na fluidnost podatkov v nasprotju s fizičnostjo infrastrukture, ki je potrebna za materializacijo digitalnega sveta. Instalacija z razprševanjem vodne meglice priklicuje enega osrednjih motivov projekta: vodne metafore, kot so računalništvo v oblaku (cloud computing), podatkovno jezero (data lake) in meglično računalništvo (mist computing). Gre za metafore, ki jih tehnološka podjetja uporabljajo za prikrivanje okoljskih in prostorskih stroškov digitalne infrastrukture, projekt Still Water pa jih ponovno materializira in vrača v fizični svet.
Still Water je eksperimentalna videoigra in instalacija, v kateri občinstvo skozi metafizično prispodobo mirujoče vodne površine raziskuje učinke sodobnih tehnologij. Igralec se znajde v nedoločenem času in alternativni resničnosti, ob skrivnostnem tujem jezeru, ki ga obdaja distopična infrastruktura. Z raziskovanjem in opazovanjem postopoma rekonstruira kontekst tega sveta.
V središču izkušnje je čuteča vodna gmota, ki je vase vsrkala razdrobljene podatke, algoritme in sisteme umetne inteligence. Jezero postane sestavljena zavest in vmesnik, skozi katerega igralec odkriva prepletene zgodovine energije, računalništva in ekološke preobrazbe.
Virtualno okolje naseljuje zapuščena in propadajoča infrastruktura: podatkovni centri, hidroelektrarne, vetrne turbine, omrežne relejne postaje, hladilni stolpi in obrati za obdelavo podatkov z umetno inteligenco, ki orišejo tehnološko zgodovino propadle civilizacije. Skozi pripovedno strukturo, ki temelji na dialogu, igralec razgrajuje ideološke in materialne temelje tega spekulativnega sveta.
Lokacije na jezeru in v njegovi okolici dodatno širijo zasnovo sveta projekta ter se povezujejo s pripovedno temo »obljubljenih prihodnosti«. Neuresničena utopija obnovljivih virov energije je postala nezdružljiva z novimi tehnofevdalističnimi dosežki in njihovimi nepredvidenimi posledicami. Estetika sveta je zaznamovana z zapuščenostjo in nepričakovano umirjenostjo, ki stojita v nasprotju s prikrito nasilnostjo tehnološkega pospeševanja.
Z uporabo 3D-skenov, raziskovalnih gradiv, fotografij in idejnih načrtov energetske ter podatkovne infrastrukture igra združuje in rekonstruira resnične lokacije v virtualno okolje. Podobno kot je bila resnična pokrajina preoblikovana za potrebe energetske in podatkovne infrastrukture, igra to logiko odraža skozi eksperimentalne mehanike igranja in spekulativno estetiko.
Igra vključuje številne reference iz resničnega okolja, kot so SLAIF, Hidroelektrarna Fužine, Institut Jožef Stefan (IJS) in druge, ki predstavljajo izhodišče za raziskovalno razgradnjo njihove infrastrukturne vloge v resničnem svetu. Zasnova virtualnega sveta neposredno odseva te lokacije, med njimi tudi Družmirsko jezero. To antropogeno jezero, ki je nastalo zaradi izkopavanja premoga, zaradi katerega so se morali lokalni prebivalci izseliti, vas pa je bila potopljena, je danes predvideno tudi kot lokacija za postavitev plavajočih sončnih elektrarn. Predstavlja eno osrednjih krajinskih referenc projekta.
Videoigro spremlja postdigitalni totem, ki posreduje dialoge z jezerom znotraj igre. S tem opozarja na fluidnost podatkov v nasprotju s fizičnostjo infrastrukture, ki je potrebna za materializacijo digitalnega sveta. Instalacija z razprševanjem vodne meglice priklicuje enega osrednjih motivov projekta: vodne metafore, kot so računalništvo v oblaku (cloud computing), podatkovno jezero (data lake) in meglično računalništvo (mist computing). Gre za metafore, ki jih tehnološka podjetja uporabljajo za prikrivanje okoljskih in prostorskih stroškov digitalne infrastrukture, projekt Still Water pa jih ponovno materializira in vrača v fizični svet.
Foto: Dorijan Šiško & Jaka Juhant