.png&w=3840&q=80)
Avtorji:
Emma Canton, Sofia Tapia Buchelli, and Frida Law
Sodelavci:
Adam Breznik, študent Univerze v Ljubljani.
Martina Malešič, muzejska svetnica v Oddelku za arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO)
François Pisapia, kanadski umetnik in filmski ustvarjalec, ki živi in deluje v Berlinu, kjer razvija svojo raziskovalno serijo Bunker Gardens
Matija Zorn, PhD,redni profesor geografije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper, Slovenija) ter raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU
Projekt raziskuje, kako se podoba povojne infrastrukture oblikuje in širi skozi sodobne digitalne medije. V središče postavlja vojaški bunker, ki skozi spletne fotografije, 3D-modele, virtualne oglede in vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco, dobiva nove pomene in interpretacije. Razstava te digitalne podobe preoblikuje s fizičnimi posegi ter raziskuje, kaj se pri tem izgubi, pridobi ali na novo ustvari. S tem podoba postane prostor: površina se spremeni v steno, pregib v volumen, dvodimenzionalna podoba pa v prostor, ki ga je mogoče naseliti.
MAO je nacionalni muzej, ki hrani, raziskuje in predstavlja najobsežnejšo zbirko slovenske arhitekturne in oblikovalske dediščine.
Inštitut se osredotoča na proučevanje geografije Slovenije. Izvaja nacionalne in mednarodne raziskovalne projekte, objavlja geografske študije ter prispeva k razvoju in uveljavljanju geografskega znanja.
.png&w=3840&q=75)
Soft Fields within Reinforced Walls osmišlja bunker kot prizmo, skozi katero analizira svet nad njim.
Projekt Soft Fields within Reinforced Walls se osredotoča na zaznavanje, oblikovanje podob in kroženje povojne infrastrukture v sodobnih medijskih kanalih. Z raziskovanjem, ki poteka izključno v virtualnem okolju, na novo osmišlja bunker kot prizmo, skozi katero analizira svet nad njim.
Vojni bunker, prvotno zgrajen kot neprebojna arhitektura za kolektivno zaščito ter zasnovan tako, da ostane skrit, nedokumentiran in strateško prikrit, skozi svojo digitalno reprezentacijo postaja porozen in prilagodljiv. Bunker tako najprej srečamo kot še en medijski objekt, namenjen konzumaciji. Njegova podoba je sestavljena iz zgodovinskih fotografij, turističnih gradiv, vizualizacij, 3D-modelov, ki jih ustvarjajo uporabniki, virtualnih ogledov in celo posnetkov, ustvarjenih z umetno inteligenco. Vse to briše meje med oblikovano resničnostjo, špekulativnimi možnostmi in fikcijo. Spreminja se tudi njegova pripoved: od vladnega propagandnega orodja, oblikovanega od zgoraj navzdol, do prostora, ki ga uporabniki na spletu svobodno prevprašujejo ter odpirajo razpravo o njegovih tehničnih funkcijah, političnem pomenu in filozofskih implikacijah.
Raziskovana pokrajina tako ni sestavljena iz geografskega ozemlja, temveč iz digitalnih artefaktov, ustvarjenih in deljenih na različnih platformah, kot so Instagram, TikTok, Google, Facebook, Airbnb, Reddit, YouTube in Pinterest. Vsaka od njih prostor organizira po lastni logiki ter hkrati reproducira svet okoli sebe in se pod njegovim vplivom oblikuje. Projekt tako razkriva tudi sodobne medijske ekosisteme, znotraj katerih arhitekture, zasnovane za to, da ostanejo skrite, postajajo vidne ter se pomikajo med dokumentacijo, špekulacijo in kolektivno domišljijo.
V okviru razstave postanejo podobe, ki krožijo po spletu, izhodiščno gradivo za ustvarjanje na novo sestavljenih medijskih vsebin. S fizičnimi posegi se preoblikujejo tako, da poudarjajo ali prevprašujejo, kaj se pri tem izgubi, pridobi ali nepričakovano ustvari. Ti preprosti posegi omogočajo, da podoba pridobi nove prostorske razsežnosti: površina postane stena, pregib postane volumen, ploska podoba pa prostor, v katerega je mogoče vstopiti, namesto da bi jo zgolj opazovali. Materializacija podob tako ne pomeni zgolj reprodukcije njihove digitalne predloge, temveč odpira prostor za nadaljnje interpretacije in posege.
Soft Fields within Reinforced Walls osmišlja bunker kot prizmo, skozi katero analizira svet nad njim.
Projekt Soft Fields within Reinforced Walls se osredotoča na zaznavanje, oblikovanje podob in kroženje povojne infrastrukture v sodobnih medijskih kanalih. Z raziskovanjem, ki poteka izključno v virtualnem okolju, na novo osmišlja bunker kot prizmo, skozi katero analizira svet nad njim.
Vojni bunker, prvotno zgrajen kot neprebojna arhitektura za kolektivno zaščito ter zasnovan tako, da ostane skrit, nedokumentiran in strateško prikrit, skozi svojo digitalno reprezentacijo postaja porozen in prilagodljiv. Bunker tako najprej srečamo kot še en medijski objekt, namenjen konzumaciji. Njegova podoba je sestavljena iz zgodovinskih fotografij, turističnih gradiv, vizualizacij, 3D-modelov, ki jih ustvarjajo uporabniki, virtualnih ogledov in celo posnetkov, ustvarjenih z umetno inteligenco. Vse to briše meje med oblikovano resničnostjo, špekulativnimi možnostmi in fikcijo. Spreminja se tudi njegova pripoved: od vladnega propagandnega orodja, oblikovanega od zgoraj navzdol, do prostora, ki ga uporabniki na spletu svobodno prevprašujejo ter odpirajo razpravo o njegovih tehničnih funkcijah, političnem pomenu in filozofskih implikacijah.
Raziskovana pokrajina tako ni sestavljena iz geografskega ozemlja, temveč iz digitalnih artefaktov, ustvarjenih in deljenih na različnih platformah, kot so Instagram, TikTok, Google, Facebook, Airbnb, Reddit, YouTube in Pinterest. Vsaka od njih prostor organizira po lastni logiki ter hkrati reproducira svet okoli sebe in se pod njegovim vplivom oblikuje. Projekt tako razkriva tudi sodobne medijske ekosisteme, znotraj katerih arhitekture, zasnovane za to, da ostanejo skrite, postajajo vidne ter se pomikajo med dokumentacijo, špekulacijo in kolektivno domišljijo.
V okviru razstave postanejo podobe, ki krožijo po spletu, izhodiščno gradivo za ustvarjanje na novo sestavljenih medijskih vsebin. S fizičnimi posegi se preoblikujejo tako, da poudarjajo ali prevprašujejo, kaj se pri tem izgubi, pridobi ali nepričakovano ustvari. Ti preprosti posegi omogočajo, da podoba pridobi nove prostorske razsežnosti: površina postane stena, pregib postane volumen, ploska podoba pa prostor, v katerega je mogoče vstopiti, namesto da bi jo zgolj opazovali. Materializacija podob tako ne pomeni zgolj reprodukcije njihove digitalne predloge, temveč odpira prostor za nadaljnje interpretacije in posege.