Avtorji:
Gaia D'Arrigo, Rebecca Schedler
Sodelavci:
Bioreaktorji: v sodelovanju z Bibi Smith
Svetovalka za raziskave in koordinatorka projekta: Maja Bjelica – raziskovalna sodelavka, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
Raziskovalna svetovalka: dr. Jerneja Penca – Znanstveno-raziskovalno središče Koper, vodja Mediteranskega inštituta za okoljske študije
Raziskovalna svetovalka: Neli Glavaš – SOLINE
Tehnični pokrovitelj in podpora: SOLINE Pridelava soli d. o. o.
Podpora: Craft voucher – Mondriaan Fonds in Talent Development – Stimuleringsfonds
V Sečoveljskih solinah pridobivanje soli temelji na natančnem ravnovesju med človekom, vodo, minerali in mikroorganizmi. V središču tega sistema je petola, tanka živa plast na dnu solnih bazenov, ki omogoča nastajanje kakovostne soli. Njeno življenje je odvisno od stalnega vzdrževanja in skrbnega uravnavanja vodnih tokov. Projekt Petola: Živa dediščina solin, ki ga razvijata Gaia D’Arrigo in Rebecca Schedler, raziskuje soline kot živ, medsebojno povezan sistem, v katerem se naravni procesi in človeško delo nenehno prepletajo. S preučevanjem organizmov iz poškodovane petole, poskusi njihovega gojenja in raziskovanjem tradicionalnih solinarskih orodij odpira vprašanje, kako dediščino ohranjati ne le kot sled preteklosti, temveč kot živo prakso vzdrževanja, prilagajanja in sobivanja.
Podjetje, ki v Krajinskem parku Sečoveljske soline s tradicionalnimi, ročnimi postopki ohranja večstoletno dediščino pridelave soli in pripadajočega kulturnega prostora.
ZRS Koper je osrednja raziskovalna institucija na Primorskem, ki skozi interdisciplinarni pristop v humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih vedah preučuje posebnosti sredozemskega prostora ter se vključuje v mednarodni znanstveni sistem.
□ Foto: Gaia D'Arrigo, Rebecca Schedler
Sedanji okvir upravljanja solin utrjuje številna nasprotja, med drugim med naravo in kulturo, pridelavo in varstvom ter izkoriščanjem in obnovo. S tem zakriva ravnovesje in oblike sobivanja, ki so v samem jedru solinarske dejavnosti. Prav solinarstvo pa ponuja izhodišče za obliko »upravljanja, ki temelji na sobivanju« (Jerneja Penca, Matjaž Kljun), utemeljeno na sožitju.
Solinarstvo je dejavnost, ki se razvija skozi sodelovanje človeka in preostale narave, okolja in njegovih prebivalcev. Vključuje tehnično znanje o delu s solinami, ki se običajno prenaša iz generacije v generacijo, vendar ga vedno spremljajo tudi utelešena, praktična in ustvarjalna izkušnja ter veščine, ki presegajo zgolj poznavanje postopkov. Zahteva namreč prisotnost, komunikacijo in sobivanje z okoljem. V tem smislu solinarstvo razumemo kot izkustveno okoljsko modrost. (Maja Bjelica, Zrno soli, kristalizacija sobivanja)
Projekt Petola: Sistemska dediščina solin raziskuje te odnose in soline v Sečovljah obravnava kot medsebojno povezan krajinski sistem. Osredotoča se na petolo, gojeno mikrobno-mineralno plast, ki nastaja v interakciji mikroorganizmov, mineralov, soli in sedimentov. Petola tvori tanko biološko skorjo, ki kristale soli ločuje od blata pod njimi in tako omogoča pridobivanje kakovostne soli. Njeno nastajanje je odvisno od stalnega vzdrževanja, uravnavanega kroženja vode in ekoloških razmer, zato predstavlja tako tehnično infrastrukturo kot živi ekosistem.
Projekt odpira vprašanje, kako bi lahko strategije ohranjanja in načini predstavljanja dediščine presegli razumevanje krajine kot statične podobe, ki jo je treba ohraniti. Namesto tega bi lahko podpirali žive prakse nenehnega premisleka, vzdrževanja in sobivanja.
Osrednji del postavitve sestavlja pet bioreaktorjev – steklenih posod z organizmi, pridobljenimi iz poškodovane in izsušene petole, nabrane v solinah. Bioreaktorji raziskujejo, ali je mogoče te organizme gojiti in ali bi lahko v prihodnosti prispevali k oživljanju opuščenih delov solin. Namesto laboratorijske estetike zasnova bioreaktorjev prikliče soline kot presnovni sistem.
Postavitev vključuje tudi snovnost prostora: sol s sledovi petole in šest bočel, tradicionalnih orodij za uravnavanje razporejanja vode v posamezne kristalizacijske bazene. Bočele so izdelane iz solinske gline, v kateri so ohranjeni minerali, mikroorganizmi in spomin na ponavljajoče se cikle izhlapevanja in plavljenja. Video dokumentacija beleži terensko delo v solinah ter prikazuje vzdrževanje solnega polja in sodelovalno medvrstno delo solinarjev, materialov in mikroorganizmov.
Sedanji okvir upravljanja solin utrjuje številna nasprotja, med drugim med naravo in kulturo, pridelavo in varstvom ter izkoriščanjem in obnovo. S tem zakriva ravnovesje in oblike sobivanja, ki so v samem jedru solinarske dejavnosti. Prav solinarstvo pa ponuja izhodišče za obliko »upravljanja, ki temelji na sobivanju« (Jerneja Penca, Matjaž Kljun), utemeljeno na sožitju.
Solinarstvo je dejavnost, ki se razvija skozi sodelovanje človeka in preostale narave, okolja in njegovih prebivalcev. Vključuje tehnično znanje o delu s solinami, ki se običajno prenaša iz generacije v generacijo, vendar ga vedno spremljajo tudi utelešena, praktična in ustvarjalna izkušnja ter veščine, ki presegajo zgolj poznavanje postopkov. Zahteva namreč prisotnost, komunikacijo in sobivanje z okoljem. V tem smislu solinarstvo razumemo kot izkustveno okoljsko modrost. (Maja Bjelica, Zrno soli, kristalizacija sobivanja)
Projekt Petola: Sistemska dediščina solin raziskuje te odnose in soline v Sečovljah obravnava kot medsebojno povezan krajinski sistem. Osredotoča se na petolo, gojeno mikrobno-mineralno plast, ki nastaja v interakciji mikroorganizmov, mineralov, soli in sedimentov. Petola tvori tanko biološko skorjo, ki kristale soli ločuje od blata pod njimi in tako omogoča pridobivanje kakovostne soli. Njeno nastajanje je odvisno od stalnega vzdrževanja, uravnavanega kroženja vode in ekoloških razmer, zato predstavlja tako tehnično infrastrukturo kot živi ekosistem.
Projekt odpira vprašanje, kako bi lahko strategije ohranjanja in načini predstavljanja dediščine presegli razumevanje krajine kot statične podobe, ki jo je treba ohraniti. Namesto tega bi lahko podpirali žive prakse nenehnega premisleka, vzdrževanja in sobivanja.
Osrednji del postavitve sestavlja pet bioreaktorjev – steklenih posod z organizmi, pridobljenimi iz poškodovane in izsušene petole, nabrane v solinah. Bioreaktorji raziskujejo, ali je mogoče te organizme gojiti in ali bi lahko v prihodnosti prispevali k oživljanju opuščenih delov solin. Namesto laboratorijske estetike zasnova bioreaktorjev prikliče soline kot presnovni sistem.
Postavitev vključuje tudi snovnost prostora: sol s sledovi petole in šest bočel, tradicionalnih orodij za uravnavanje razporejanja vode v posamezne kristalizacijske bazene. Bočele so izdelane iz solinske gline, v kateri so ohranjeni minerali, mikroorganizmi in spomin na ponavljajoče se cikle izhlapevanja in plavljenja. Video dokumentacija beleži terensko delo v solinah ter prikazuje vzdrževanje solnega polja in sodelovalno medvrstno delo solinarjev, materialov in mikroorganizmov.
□ Foto: Gaia D'Arrigo, Rebecca Schedler