.jpg&w=3840&q=80)
Avtorji:
Tatjana Kotnik, Gaja Pegan Nahtigal & Liza Sočan
Sodelavci:
Nina Vodopivec, PhD, Znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino
David Bole, PhD, znanstveni svetnik, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Maruša Goluža, PhD, znanstvena sodelavka Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Jani Kozina, PhD, višji znanstveni sodelavec Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU
Katarina Bebar, Koordinatorka projekta na Občini Trbovlje.
Gregor Jerman, muzejski svetovalec v Zasavskem muzeju Trbovlje (ZMT)
Zasluge:
Daje Hauptman, raziskovanje lokalnih virov gline, studio
Matej Lipar, analiza divje gline
Rob Oblak, predelava divje gline
Projekt, umeščen v postindustrijsko krajino Trbovelj, raziskuje iznajdljivost skozi premično kuhinjo in shrambo, izdelani iz materialov, najdenih v okolici Mehanike, opuščene nekdanje ženske tovarne. Nabrane divje rastline, lokalna glina in zavrženi tovarniški materiali se preoblikujejo v hrano, keramiko in pohištvo ter povezujejo žensko obrtniško znanje, lokalno dediščino in večplastno krajino mesta.
Inštitut za novejšo zgodovino je osrednja znanstvena ustanova v Republiki Sloveniji, ki raziskuje sodobno oziroma novejšo zgodovino Slovencev od 19. stoletja dalje.
Inštitut se osredotoča na proučevanje geografije Slovenije. Izvaja nacionalne in mednarodne raziskovalne projekte, objavlja geografske študije ter prispeva k razvoju in uveljavljanju geografskega znanja.
Zasavski muzej, ustanovljen leta 1986, deluje na območju treh zasavskih občin: Trbovlje, Zagorje ob Savi in Hrastnik. Osrednji muzej domuje v meščanski hiši iz 19. stoletja v Trbovljah in hrani obsežno zbirko, ki predstavlja razvoj rudarstva v regiji.
.jpg&w=3840&q=75)
Iznajdljivost je v središču razumevanja slovenske dediščine, kulture in izražanja, kot ga imajo Liza, Gaja in Tatjana.
Iznajdljivost je v središču našega razumevanja slovenske dediščine, kulture in izražanja. Čeprav se naša življenja danes precej razlikujejo od življenj naših starih staršev, se je ohranila navada, da čim bolje izkoristimo tisto, kar imamo na voljo. Vsakdanji primer tega je tradicionalna slovenska prehrana, ki temelji na krompirju, žitih, mlečnih izdelkih, ocvirkih in doma pridelani zelenjavi, pri čemer se porabi skoraj vsak del sestavin in zavrže le malo hrane. Te sestavine, pogosto pripravljene v obliki enolončnic in kaš, niso značilne zgolj za Slovenijo, temveč so del prehranske kulture kmečkega in delavskega prebivalstva. Tradicija torej ni nekaj, kar bi bilo zamejeno z državnimi mejami ali nespremenjeno ohranjeno v preteklosti, temveč se oblikuje skozi skupne izkušnje prilagajanja, izmenjave in spreminjanja.
V Trbovljah je bila ta iznajdljivost še posebej izrazita v vseh vidikih življenja. Mesto je zraslo zaradi potrebe po delovni sili za izkoriščanje lokalnih naravnih virov, ki so bili večinoma v lasti zunanjih vlagateljev. Družine so se naseljevale v delavskih kolonijah, kjer so si delile kuhinje, peči, infrastrukturo, hrano, znanja in kulture. Ženske so imele osrednjo vlogo pri ohranjanju teh skupnosti, tako z gospodinjskim kot industrijskim delom, hkrati pa so organizirale prve delavske proteste in odporniška gibanja, ki so še danes pomemben del identitete Trbovelj. Po pridobitvi volilne pravice leta 1945 so se ženske v velikem številu zaposlile v industriji, tudi v tako imenovanih ženskih tovarnah v Zasavju. S tem so pridobile ekonomsko neodvisnost, obenem pa še naprej skrbele za gospodinjstva in skupnosti.
V tem okolju se osredotočamo na Mehaniko, opuščeno nekdanjo žensko tovarno v središču Trbovelj. V njeni okolici se kamnolomi zajedajo v okoliške hribe, betonske industrijske stavbe stojijo ob socialistični arhitekturi, med stanovanjskimi bloki rastejo manjši skupnostni vrtovi, prostor pa dopolnjujejo steampunk skulpture, izdelane iz ostankov rudarske dediščine. Vsi ti elementi se združujejo v enotno krajino.
Naša premična kuhinja in shramba nadaljujeta kulturo iznajdljivosti z uporabo materialov, ki jih najdemo, naberemo, ponovno uporabimo ali izkopljemo v okolici Mehanike. Divje rastline postanejo hrana in zdravilo, lokalna glina namizna posoda, zavrženi tovarniški materiali pa pohištvo in infrastruktura. S nabiralništvom, keramiko in kuhanjem – dejavnostmi in ročnimi spretnostmi, ki so bile zgodovinsko povezane z ženskami – sodelujemo z zemljo, rastlinami in hrano, da bi ohranili našo dediščino ter pripovedovali zgodbe, ki jih nosijo ti materiali.
Iznajdljivost je v središču razumevanja slovenske dediščine, kulture in izražanja, kot ga imajo Liza, Gaja in Tatjana.
Iznajdljivost je v središču našega razumevanja slovenske dediščine, kulture in izražanja. Čeprav se naša življenja danes precej razlikujejo od življenj naših starih staršev, se je ohranila navada, da čim bolje izkoristimo tisto, kar imamo na voljo. Vsakdanji primer tega je tradicionalna slovenska prehrana, ki temelji na krompirju, žitih, mlečnih izdelkih, ocvirkih in doma pridelani zelenjavi, pri čemer se porabi skoraj vsak del sestavin in zavrže le malo hrane. Te sestavine, pogosto pripravljene v obliki enolončnic in kaš, niso značilne zgolj za Slovenijo, temveč so del prehranske kulture kmečkega in delavskega prebivalstva. Tradicija torej ni nekaj, kar bi bilo zamejeno z državnimi mejami ali nespremenjeno ohranjeno v preteklosti, temveč se oblikuje skozi skupne izkušnje prilagajanja, izmenjave in spreminjanja.
V Trbovljah je bila ta iznajdljivost še posebej izrazita v vseh vidikih življenja. Mesto je zraslo zaradi potrebe po delovni sili za izkoriščanje lokalnih naravnih virov, ki so bili večinoma v lasti zunanjih vlagateljev. Družine so se naseljevale v delavskih kolonijah, kjer so si delile kuhinje, peči, infrastrukturo, hrano, znanja in kulture. Ženske so imele osrednjo vlogo pri ohranjanju teh skupnosti, tako z gospodinjskim kot industrijskim delom, hkrati pa so organizirale prve delavske proteste in odporniška gibanja, ki so še danes pomemben del identitete Trbovelj. Po pridobitvi volilne pravice leta 1945 so se ženske v velikem številu zaposlile v industriji, tudi v tako imenovanih ženskih tovarnah v Zasavju. S tem so pridobile ekonomsko neodvisnost, obenem pa še naprej skrbele za gospodinjstva in skupnosti.
V tem okolju se osredotočamo na Mehaniko, opuščeno nekdanjo žensko tovarno v središču Trbovelj. V njeni okolici se kamnolomi zajedajo v okoliške hribe, betonske industrijske stavbe stojijo ob socialistični arhitekturi, med stanovanjskimi bloki rastejo manjši skupnostni vrtovi, prostor pa dopolnjujejo steampunk skulpture, izdelane iz ostankov rudarske dediščine. Vsi ti elementi se združujejo v enotno krajino.
Naša premična kuhinja in shramba nadaljujeta kulturo iznajdljivosti z uporabo materialov, ki jih najdemo, naberemo, ponovno uporabimo ali izkopljemo v okolici Mehanike. Divje rastline postanejo hrana in zdravilo, lokalna glina namizna posoda, zavrženi tovarniški materiali pa pohištvo in infrastruktura. S nabiralništvom, keramiko in kuhanjem – dejavnostmi in ročnimi spretnostmi, ki so bile zgodovinsko povezane z ženskami – sodelujemo z zemljo, rastlinami in hrano, da bi ohranili našo dediščino ter pripovedovali zgodbe, ki jih nosijo ti materiali.