Kako obsežna tehnološka posredovanost zakriva kompleksnost in inteligenco gozdov ter gozdarskih sistemov?

Katjuša, Tinkara in Leo so gozdar, arhitektka in oblikovalka, ki jih povezuje skupno zanimanje za gozdove. V zadnjih nekaj mesecih raziskujejo strukturo odločanja v slovenskem gozdarstvu, katerega začetki segajo v 18. stoletje, ko je bil izdelan gozdnogospodarski načrt z namenom zagotavljanja stalne oskrbe z lesom za potrebe idrijskega rudnika. Danes so pritiski na gozdarstvo bistveno večji, ekstremni dogodki, kot so namnožitve podlubnikov, gozdni požari in vetrolomi, pa postajajo nova realnost. Rešitve vse pogosteje iščejo v tehnologiji: avtomatizacija, mehanizacija in visokotehnološke rešitve spreminjajo gozdarje, gozdarstvo in sam gozd. V tem kontekstu se sprašujejo: kako obsežna tehnološka posredovanost zakriva kompleksnost in inteligenco gozdov ter gozdarskih sistemov?

S tem vprašanjem so se osredotočili na slovenski prostor. Gozdovi se pri nas večinoma upravljajo po načelu izbiralnega gospodarjenja, ki v nasprotju z golosečnjo temelji na izbiri posameznih dreves glede na socialno strukturo gozda in druge procese, ki prispevajo k ohranjanju njegovega zdravja. Pri zagotavljanju izvajanja takšnega načina gospodarjenja po vsej državi ima pomembno vlogo upravljavska struktura. Za gospodarjenje je v glavnem pristojen Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), ki je razdeljen na oddelke, odgovorne za različna področja gozdarstva, in organiziran v 14 območnih enot. Vsaka območna enota je nadalje razdeljena na gozdarske revirje, za katere so odgovorni revirni gozdarji. Podatki so vezivo, ki povezuje celotno strukturo. Zbirajo se s terenskimi popisi, na njihovi podlagi nastajajo gozdnogospodarski načrti na državni, območni in lokalni ravni, nato pa se usmeritve ponovno prenašajo v gozd.

Tako kot je bila ta upravljavska struktura zasnovana z namenom ohranjanja gozdov, v katerih različni akterji in procesi prispevajo k njihovi odpornosti, so tudi Katjuša, Tinkara in Leo želeli zasnovati mehanizem, ki bi krepil in širil odnose znotraj sistema ter tako prispeval k ohranjanju njegove kompleksnosti kot upravljavskega ekosistema, za kakršnega ga razumejo. Prav to želijo doseči s svojo gozdarsko postajo.

Katjuša, Tinkara in Leo razvijajo popisni protokol, ki beleži tudi tisto, česar tradicionalne stalne vzorčne ploskve ne zajamejo. Na delavnicah gozdarji in uporabniki gozda, ki niso formalno vključeni v sistem, skupaj opravijo popis izbrane lokacije, ki jo izbere ekipa. Pod njihovim vodstvom udeleženci opazujejo in premišljujejo o prostoru okoli sebe, posebna naprava pa beleži njihova opažanja in pogovore. Nastali dialogi, tako vizualni kot zvočni, krepijo vezi med akterji znotraj sistema ter vabijo tudi zunanje deležnike, da se vključijo v razpravo o upravljanju gozdov.