Avtorji:
Soft Baroque: Nicholas Gardner & Saša Štucin
Sodelavci:
Bossplast d.o.o.
Moduli v obliki štirikrake zvezde iz pocinkane pločevine so upognjeni in med seboj točkovno zvarjeni v svetlobno instalacijo, navdihnjeno s prezračevalnimi kanali.
Bossplast je slovensko podjetje, specializirano za dobavo materialov in rešitev za tehnično izolacijo, prezračevalne in klimatske sisteme. Za zahtevnejše projekte zagotavlja tudi strokovno podporo in izvedbo storitev.
Foto: Nicholas Gardner & Saša Štucin
Arhitektura 20. stoletja je bila v enaki meri zgodba o integraciji tehničnih sistemov kot o modernizmu in njegovem širjenju.
Arhitektura 20. stoletja je bila v enaki meri zgodba o integraciji tehničnih sistemov kot o modernizmu in njegovem širjenju. Stavbe so postajale vse kompleksnejše, tako da je danes velik del vsakega nadstropja nebotičnika namenjen prezračevanju in drugim tehničnim napeljavam. Nekatere stavbe, kot sta Centre Pompidou v Parizu in Lloyd's Building v Londonu, so te sicer skrite tehnične sisteme izpostavile in jih povzdignile v dekorativne elemente. Večina stavb pa jih skuša zakriti za spuščenimi stropovi, instalacijskimi plenumi in dvignjenimi podi.
Z uporabo izraznega jezika prezračevalnih kanalov je pocinkana pločevina točkovno zvarjena v stiliziran in netesen objekt, ki spominja na prezračevalni element. Osnovni motiv ene same štirikrake zvezde se ponavlja, upogiba v različne oblike in variacije ter združuje z varjenjem. Tako nastajajo mehke, zaobljene in na videz napihnjene oblike, pa tudi ostre, bodeče in obrambno delujoče strukture. Isti konstrukcijski element ustvarja navidezno nasprotujoče si lastnosti: industrijska površina je na enem mestu videti napihnjena, na drugem pa obrambna.
Instalacija ohranja materialni in konstrukcijski jezik delujočega tehničnega sistema, medtem ko odprtine spodkopavajo njegovo osnovno funkcijo zadrževanja in usmerjanja zraka. Material, ki ga običajno povezujemo s skrito infrastrukturo, postane izrazit oblikovni objekt, tehnični element pa prevzame značaj ornamenta.
Arhitektura 20. stoletja je bila v enaki meri zgodba o integraciji tehničnih sistemov kot o modernizmu in njegovem širjenju.
Arhitektura 20. stoletja je bila v enaki meri zgodba o integraciji tehničnih sistemov kot o modernizmu in njegovem širjenju. Stavbe so postajale vse kompleksnejše, tako da je danes velik del vsakega nadstropja nebotičnika namenjen prezračevanju in drugim tehničnim napeljavam. Nekatere stavbe, kot sta Centre Pompidou v Parizu in Lloyd's Building v Londonu, so te sicer skrite tehnične sisteme izpostavile in jih povzdignile v dekorativne elemente. Večina stavb pa jih skuša zakriti za spuščenimi stropovi, instalacijskimi plenumi in dvignjenimi podi.
Z uporabo izraznega jezika prezračevalnih kanalov je pocinkana pločevina točkovno zvarjena v stiliziran in netesen objekt, ki spominja na prezračevalni element. Osnovni motiv ene same štirikrake zvezde se ponavlja, upogiba v različne oblike in variacije ter združuje z varjenjem. Tako nastajajo mehke, zaobljene in na videz napihnjene oblike, pa tudi ostre, bodeče in obrambno delujoče strukture. Isti konstrukcijski element ustvarja navidezno nasprotujoče si lastnosti: industrijska površina je na enem mestu videti napihnjena, na drugem pa obrambna.
Instalacija ohranja materialni in konstrukcijski jezik delujočega tehničnega sistema, medtem ko odprtine spodkopavajo njegovo osnovno funkcijo zadrževanja in usmerjanja zraka. Material, ki ga običajno povezujemo s skrito infrastrukturo, postane izrazit oblikovni objekt, tehnični element pa prevzame značaj ornamenta.
Foto: Nicholas Gardner & Saša Štucin